Feliks Gnidovec
Feliks Gnidovec, zamolčani slovenski pesnik, *1925 neznano kje, letnica in kraj smrti prav tako nista znana.
Vsebina |
[uredi] Življenje in delo
Feliks Gnidovec (1925–??) bi bil lahko eden največjih partizanskih pesnikov, če ne bi bil tudi domobranec. To mu je onemogočilo vstop v prenekatero antologijo, celo v slavno integralno delo Jožeta Slapernika in Franca Kolenca Zbrana poezija borbe, dela, upora in lopate v dvanajstih knjigah iz leta 1946. Prav tako ga kot profiliranega domobranskega pesnika in domnevno žrtev povojnih pobojev ni najti v monografiji Pesniške žrtve rdečega terorja 1941–1993 Franca Sklena iz leta 1995. Njegova zapuščina šteje 104 fragmente in pesmi, med katerimi se je zelo uveljavil s sonetno formo pa tudi s preprostimi štirivrstičnicami. Ni najbolj jasno, kdaj je dvigal zastavo za partizane in kdaj za domobrance, ne ve se niti, kje in kdaj se je končalo njegovo bogoiskateljstvo – če se sploh je. Njegova partizanska lirika izpričuje vse značilnosti partizanske lirike nasploh, primerjamo jo tudi z Borovo in ugotavljamo nekaj Kajuhovih vplivov, zlasti v razvijanju teme, ki pa je veliko bolj kolektivna in vselej pripravljena na spopad. To lastnost je najti tudi v njegovih domobranskih pesmih, ki sicer ne dosegajo Balantiča, so pa na dobri poti. Ta pot je v obeh njegovih obdobjih polna zanosa, navdušenja, zvestobe in ponosa. Vendarle pa Sloveniji ni tako neznan kot Analija Terpinc – v lokalni literarni zgodovini vasi Lopata ga omenja – in to celo na obeh straneh – avtor Franci Gnidovec, ki pa je po naključju tudi pesnikov brat.
[uredi] Hiša je prazna
Hiša je prazna, tulijo volkovi,
narod zvezali so tuji okovi,
narod pred grobom se že opoteka,
od hiše ostala je ena opeka.
Pridi, tovariš, z nami v hosto,
les bomo grizli, spali mod mostom,
hajki se ognili nemški zarana,
grob izkopali za sopartizana.
Sokol v nebo se bo vzpel ob večeru,
sonce rdeče bo plalo v nemiru,
taboru nemškemu hlače drhtijo,
škornji se tresejo – Nemci mižijo!
Opolnoči sokol opeko prevrne,
grob se zamaje, vojska obrne,
huda eksplozija polnoč naznani,
noč razsvetlijo rdeči rafali.
Križec železen in gnilo srce
v temi ležijo – Nemci beže!
[uredi] Das Haus ist leer
Nemški vojak je rodni rojak:
fletnih besed, v postavi krepak,
svetlih oči, las in svetle usode,
žida ne ljubi, cigana, svobode,
vnet je slednik, na ukaz se obrača,
Bog za dobroto mu trojno poplača.
V naše je loge prinesel omiko,
nemško besedo in führerja sliko.
Smuča v hrib in navzdol v dolino,
fruštek izboljšal nam je z margarino.
Za teh nekaj grehov mu Bog le odpústi,
da nekaj milijonov končalo je v pusti.
Da le še milijon nas je pustil živeti,
da drugih milijoni odšli so po sveti.
a kdo bi za snetjo v žitu žal'val,
tud' teh komunistov nikomur ni žal.
A prosim vas bratje v besedi in molku,
le kdo bi zaupal ne nemškemu polku,
ko jezik tak lepo na nemškimu pesni
in avto edini nam vozi po desni.
Ko enkrat iz jarkov nas boste kopali,
se spomnite, bratje, mi smo že znali,
kaj jeste za zajtrk, kje pelje vozilo
in kakšno je zdaj komunistov število.
[uredi] Naša zvezda
(verzija 1)
Gazimo v snegu, v žitu klečimo,
vsi smo iskreni, ko vdani sledimo
zvezdi, o, materi, morski, Mariji,
kdaj bo že konec tej bratski moriji!
[uredi] Naša zvezda
(verzija 2)
Gazimo v snegu, v žitu klečimo,
vsi smo iskreni, ko vdani sledimo
zvezdi od Lenina peterokraki,
naredímo že konec moriji prav vsaki!
